Člani planinskega krožka smo se v februarju podali v Krnico, v prelepo gorsko dolino v Julijskih Alpah. Imeli smo velikansko srečo z vremenom, saj je dva dni pred izletom zapadlo nekaj centimetrov snega, ki je prekril popolnoma poledenelo pot, pred tem prehodno le z derezami.
Hoditi smo začeli z odcepa ceste na Vršič tik pred mostom čez reko Pišnico. Proti našemu cilju nas je vodil izkušen vodnik Planinskega društva Rašica Primož Zupančič. Zjutraj je bilo še dovolj hladno, da je ponoči zamrznjen sneg prijetno škripal pod našimi nogami. Poleg rečice je bilo v tem dopoldanskem času to edino, kar smo slišali in smo tako lahko občudovali prekrasno v sneg odeto naravo, ki se je bleščala v že kar toplem zimskem soncu. Pot se je ves čas blago vzpenjala in nas vodila mimo Kekčeve dežele ter spomenika planincem, ki so se smrtno ponesrečili v gorah tu naokoli.
Po uri in pol hoje smo prispeli do koče v Krnici, obdane z visokimi gorami. V njej smo izpolnili dnevnike, v njih vpisali naš cilj ter druge podatke o turi in nazadnje še odtisnili žig koče, saj je dokaz, da smo bili tukaj, res super imeti. Ko smo pojedli in popili nekaj toplega ter se posladkali z jabolčnimi zavitki, smo se odpravili nazaj na izhodišče. Med potjo smo srečevali številne planince, ki so se v dolino Krnica odpravili veliko kasneje kot mi. Navzdol je šlo seveda hitreje, noge so nas kar same nesle po poti. Seveda, bila je pustna sobota in marsikomu se je mudilo domov na pustne vragolije.
Preživeli smo res čudovit dan v zimski naravi. Kdo pravi, da se pozimi ni pametno podajati v hribe? Primerno izbran cilj ob ugodnem vremenu in ustrezno opremljeni lahko po gorskih poteh hodimo tudi v tem času in tako dodatno doživljamo naravo ter skrbimo za svoje psihično in fizično zdravje.
Zapisala: Mateja Novoselič
